.."the secret of life is to get smart faster than you get old"...Neznan
Skupina, Vez, Agresija hodijo z roko v roki. Plešejo ringa raja. Agresija je instinkt, katerega mnogo ljudi jemlje kot nekaj izven človeškega, nekaj živalskega. Od časa do časa, je soočenje z njo, neizogbino, še posebej za ljudi, ki jim manjka volje za raziskovanje globjih plati svoje osebnosti. Agresija mora dobiti svoj obraz, svoj prostor, mora postati izražena v nadzorovanem ogrodju, katerega postavi in zmore nadzorovati lastnik. Rešitev je njeno zasidranje v ritualnem izražanju, ki jo hkrati oblikuje, usmerja, ter pripravi za funkcionalno aplikacijo.
Mnogo borilnih veščin razglablja o različnih kvalitetah in znanjih s katerimi se človek lahko bori, brani, s katerimi se nemore, itd. Skozi naš pogled je vsem tem analogijam skupno to, da bolj kot je borec pripravljen, lažje se premika skozi neznano. Biti sposoben storiti ta premik, sredi intenzivne adrenalinske reakcije telesa, do katere prihaja, ko se ruvamo (GRrrrrrrrrrr!!) je skrajno subtilna in razvita reč. Paradoksalno, je mentalno stanje Igre stanje, kjer se subtilnost in razvoj najlažje in najhitreje kopičita. Globje kot lahko posameznik raziskuje dihotomijo med Igro in Borbo, bolje zanj. Najvišje stanje borbe izžareva položaj, ko Borba postane Igra. Tako v DBMA pravimo: „Do not have a Way as you Play. Fight the Way you Play. Let your fight be Play.“
Realno časovna, polno kontaktna borba z orodji je izjemna, adrenalinsko intenzivna izkušnja. Učenje, do katerega prihaja v tem ukrivljenem stanju je popolnoma drugega reda kot navadno učenje. Bolj kot je intenzivna borba, večja je potreba po istočasnem vpogledu v centralno zavedanje, ki nas vodi in ščiti pred udarcem, ki bi bil preprosto prehud. Zorenje te dualnosti, adrenalina in osredotočenosti je tisto, kar želi dejansko sporočiti naš kredo: „The greater the dichotomy, the profounder the transformation. Higher Consciousness through Harder Contact.“
Naša želja in upanje je, da se to globje učenje prenese na preostanek posameznikovega življenja;in če bi bil posameznik kadarkoli primoran uporabiti svoja znanja, da bi jih uporabil s stopnjo mirnosti, ki mu omogoča presojo a hkrati aplikativno ostrino.
Spariranje z orodji v našem polnem sijaju NIKAKOR ni obvezno. Niti ni za vsakogar. Vsak človek se pri sebi odloči, kako hitro in do kam bo pritisnil lastne meje. Ne glede na to, je naša naloga, da se naučite boriti zares. Nekdo, ki se bo kalil v ognju našega krdela, bo sposoben poskrbeti za sebe in se efektivno rokovati v realnem času s palicami, koli, kiji, tramovi, jeklenkami in ostalim delovnim orodjem, ter brez njega v vseh fazah borbe. Posedoval bo znanje in pretkanost za situacije z večimi nasprotniki in dobil razjasnen pogled kaj zmore in česa ne. Sposoben bo brezpogojno krotiti svoj adrenalin, in druge demone ter posledice katere le-ti povzročajo, ter spoznaval globoko zavedanje koga ima za seboj in za kaj se bojuje. Ne glede na to, ali govorimo a mladeniču, možakarju srednjih let ali hiranemu starčku, ki še vedno obvlada svojo sprehajalno paličico.
Carl Jung je dejal: „Moja poanta ni v namišljenih figurah iz svetlobe, vendar v dejanju ozaveščanja teme.“Ko se spravimo na naš oder in se ples začne, se zgodi nekaj imenitnega. Naš način spariranja sproži nekakšno intuitivno zavedanje, nujnost, da vsak, ki se spusti v globine resničnega, primalnega jedra (s tem ko drži v rokah kos lesa in bije tistega pred njim), mora hkrati siliti v nasprotno smer, k iskanju stanja čistega, brezsvetnega miru. Wild Dog je nekaj let nazaj ugotovil: „In the silence of a stick buzzing by your head, you realize which self it is you wish to truly defend.“
Trditev je zelo primerna. Morda še bolj pomembno, kot sama izkušnja borbe, je posebno, spremenjeno stanje v dnevih, ki sledijo. Človeku spremenijo življenje.
Higher consciousness through harder contact!!
WOOF!
